TELO VE TISTO, ČESAR NAŠ UM NE VE!
TELO VE TISTO, ČESAR NAŠ UM NE VE!
Verjetno ni človeka v našem tako imenovanem »civiliziranem« svetu, ki se v tem času ne bi spraševal, kaj je res in kaj ni. Katerim informacijam lahko verjamem, katerim ne. Na katero mnenje se lahko zanesem, na katero pa ne? Se sploh lahko zanesem na svoj razum, na to kar vidim, slišim zunaj sebe? Nikoli prej v človeški zgodovini si ljudje niso tako množično postavljali teh vprašanj kot sedaj. Vedno bolj lahko opažamo tako imenovano prebujanje človekove zavesti. Ne moremo in nočemo več verjeti kar vsega, kar nam ponujajo mediji, politiki, znanstveniki in drugi kreatorji »resnic«. Vendar je človek po naravi takšen, da išče smisel svojega obstoja in zato potrebuje določene resnice o delovanju sebe in sveta, da lahko živi, obstaja v svetu, da lahko načrtuje svoje življenje. Toda kako in kje najti te resnice, če jih ne moremo več najti tam, kjer smo jih našli, odkar obstajajo mediji?
Verjetno ni človeka v našem tako imenovanem »civiliziranem« svetu, ki se v tem času ne bi spraševal, kaj je res in kaj ni. Katerim informacijam lahko verjamem, katerim ne. Na katero mnenje se lahko zanesem, na katero pa ne? Se sploh lahko zanesem na svoj razum, na to kar vidim, slišim zunaj sebe? Nikoli prej v človeški zgodovini si ljudje niso tako množično postavljali teh vprašanj kot sedaj. Vedno bolj lahko opažamo tako imenovano prebujanje človekove zavesti. Ne moremo in nočemo več verjeti kar vsega, kar nam ponujajo mediji, politiki, znanstveniki in drugi kreatorji »resnic«. Vendar je človek po naravi takšen, da išče smisel svojega obstoja in zato potrebuje določene resnice o delovanju sebe in sveta, da lahko živi, obstaja v svetu, da lahko načrtuje svoje življenje. Toda kako in kje najti te resnice, če jih ne moremo več najti tam, kjer smo jih našli, odkar obstajajo mediji?
Odgovor najdemo dobesedno ne pred, temveč pod našim nosom, namreč v lastnem telesu. V njegovih signalih, ki jih preko osrednjega živčnega sistema neprestano in neumorno pošilja možganom v obliki številnih senzacij, občutkov.
Kar 80 % informacij prihaja iz telesa v možgane, medtem ko možgani telesu pošiljajo le 20 % informacij!
Odgovor najdemo dobesedno ne pred, temveč pod našim nosom, namreč v lastnem telesu. V njegovih signalih, ki jih preko osrednjega živčnega sistema neprestano in neumorno pošilja možganom v obliki številnih senzacij, občutkov.
Kar 80 % informacij prihaja iz telesa v možgane, medtem ko možgani telesu pošiljajo le 20 % informacij!
Naš zavestni um teh 80 % sploh ne zazna, saj bi nas to oviralo pri opravljanju vsakdanjih opravil. Vendar je pomembno, da prisluhnemo vsaj tistim zelo pomembnim signalom, ki nam pomagajo ostati pri življenju. Kot recimo, da nas zebe, da smo lačni, žejni, da nas nekaj boli in drugo. Še huje je, če se zavemo teh signalov, teh sporočil telesa, da nekaj potrebuje, pa to prezremo, odrinemo, se nočemo ukvarjati s tem. »Ko se pojavi kakšna bolečina, se ne ukvarjam z njo, odrinem misel nanjo«, je povedal udeleženec somatske delavnice.
Telo pa nam ne sporoča samo svojih bioloških potreb. Nevroni s svojimi »antenami« zaznavajo tudi zelo subtilne energije in njihove frekvence iz okolja in nam sporočajo, kaj je za nas varno in kaj ne. Če smo po naravi bolj »intuitivni«, smo se sposobni »intuitivno« odzvati na taka sporočila iz trebuha ali srca kot pregovorno rečemo. »Poslušaj svoje srce« je pri nas tako pogosto reklo, da se človek mora zamisliti, kako so ljudje v preteklosti bili tako modri, da so to vedeli. Danes vemo, da se nevroni ne nahajajo samo v možganih in hrbtenjači.
V srcu ji je kar 20.000! Srce torej ni samo mišica, ki črpa kri po našem telesu, temveč organ s svojo inteligenco, ki jo lahko s pridom uporabimo, če vemo kako.
Tudi v naši trebušni votlini je nevronska mreža iz kar 168 milijonov nevronov, kar so nevroznanstveniki poimenovali kot naše druge možgane. Ni čudno, da v angleščini rečejo »Listen to your gut«, v nemščini pa »Hör auf dein Bauchgefühl«, torej prisluhni svojemu trebuhu, občutku v trebuhu.
Ko postanemo dovolj čuječi, zavestni, zlahka začutimo, kaj je res in kaj ne, saj zaznamo subtilno frekvenco energije resnice ali neresnice. Vedno bolj se lahko zanesemo na svoje občutke in se ravnamo po njih, ne po tem, kaj drugi pravijo, priporočajo, zapovedujejo.
Odnos med telesom in umom
Jedro telesno-usmerjenega pristopa je razumevanje, da je telo odsev uma, um pa odsev telesa. Vse, kar smo v življenju doživeli, mislili, čutili, je shranjeno v telesu (angl. Body-mind).
Iz izkušenj vemo, da samo z intelektualiziranjem, s pogovarjanjem o problemih ne bomo vedno dosegli pravega učinka, našli odgovore in rešitve. Ko pa prisluhnemo modrosti oz. Organski inteligenci telesa, lahko prodremo skozi svoje stare zgodbe, ki jih ustvarja naš um, skozi otrdela prepričanja in vedenjske vzorce.
Naš zavestni um teh 80 % sploh ne zazna, saj bi nas to oviralo pri opravljanju vsakdanjih opravil. Vendar je pomembno, da prisluhnemo vsaj tistim zelo pomembnim signalom, ki nam pomagajo ostati pri življenju. Kot recimo, da nas zebe, da smo lačni, žejni, da nas nekaj boli in drugo. Še huje je, če se zavemo teh signalov, teh sporočil telesa, da nekaj potrebuje, pa to prezremo, odrinemo, se nočemo ukvarjati s tem. »Ko se pojavi kakšna bolečina, se ne ukvarjam z njo, odrinem misel nanjo«, je povedal udeleženec somatske delavnice.
Telo pa nam ne sporoča samo svojih bioloških potreb. Nevroni s svojimi »antenami« zaznavajo tudi zelo subtilne energije in njihove frekvence iz okolja in nam sporočajo, kaj je za nas varno in kaj ne. Če smo po naravi bolj »intuitivni«, smo se sposobni »intuitivno« odzvati na taka sporočila iz trebuha ali srca kot pregovorno rečemo. »Poslušaj svoje srce« je pri nas tako pogosto reklo, da se človek mora zamisliti, kako so ljudje v preteklosti bili tako modri, da so to vedeli. Danes vemo, da se nevroni ne nahajajo samo v možganih in hrbtenjači.
V srcu jih je kar 20.000! Srce torej ni samo mišica, ki črpa kri po našem telesu, temveč organ s svojo inteligenco, ki jo lahko s pridom uporabimo, če vemo kako.
Odnos med telesom in umom
Jedro telesno-usmerjenega pristopa je razumevanje, da je telo odsev uma, um pa odsev telesa. Vse, kar smo v življenju doživeli, mislili, čutili, je shranjeno v telesu (angl. Body-mind).
Iz izkušenj vemo, da samo z intelektualiziranjem, s pogovarjanjem o problemih ne bomo vedno dosegli pravega učinka, našli odgovore in rešitve. Ko pa prisluhnemo modrosti oz. Organski inteligenci telesa, lahko prodremo skozi svoje stare zgodbe, ki jih ustvarja naš um, skozi otrdela prepričanja in vedenjske vzorce.
Načelo »tukaj in zdaj«
Načelo »tukaj in zdaj«
Ko razmišljamo o nečem, kar se je zgodilo v preteklosti, naši možgani fiziološko pridejo v enako stanje, kot je bilo takrat, ko smo to doživeli. Imajo enake možganske valove in s tem ustvarijo enako frekvenco, kot je bila prisotna takrat, žlezam z notranjim izločanjem začnejo signalizirati, naj izločajo te in te hormone, mišicam, da izvajajo enake gibe (pa tudi če so to mikro gibi, ki jih ne vidimo od zunaj) kot takrat, čutimo enaka čustva.
Celotna soma je torej aktivirana kot da se dogaja sedaj. In če je to bilo travmatično doživetje, ga s spominjanjem in celo vnovičnim pripovedovanjem o njem celotno telo podoživlja znova in znova. Zakaj se potem čudimo, da človek ne more ozdraveti? Tudi če nekdo ves čas tuhta, kaj se bo zgodilo v prihodnosti in je to povezano s čustvom strahu, bo to telo reagiralo tako, kot da se to dogaja sedaj in nas bo spravljalo v še večji strah, celo paniko, zaradi katere ne moremo več normalno razmišljati, dihati, jesti, spati.
Ko razmišljamo o nečem, kar se je zgodilo v preteklosti, naši možgani fiziološko pridejo v enako stanje, kot je bilo takrat, ko smo to doživeli. Imajo enake možganske valove in s tem ustvarijo enako frekvenco, kot je bila prisotna takrat, žlezam z notranjim izločanjem začnejo signalizirati, naj izločajo te in te hormone, mišicam, da izvajajo enake gibe (pa tudi če so to mikro gibi, ki jih ne vidimo od zunaj) kot takrat, čutimo enaka čustva.
Celotna soma je torej aktivirana kot da se dogaja sedaj. In če je to bilo travmatično doživetje, ga s spominjanjem in celo vnovičnim pripovedovanjem o njem celotno telo podoživlja znova in znova. Zakaj se potem čudimo, da človek ne more ozdraveti? Tudi če nekdo ves čas tuhta, kaj se bo zgodilo v prihodnosti in je to povezano s čustvom strahu, bo to telo reagiralo tako, kot da se to dogaja sedaj in nas bo spravljalo v še večji strah, celo paniko, zaradi katere ne moremo več normalno razmišljati, dihati, jesti, spati.
Čutenje in čustva
Čutenje in čustva
Zakaj je pomembno, da zavestno občutimo, kaj se dogaja v telesu?
Ena najbolj zanimivih stvari glede občutkov (s tem mislimo na senzacije v telesu kot so npr. Hladno, toplo, mravljinčenje, migotanje, stiskanje, napetost idr.) je, da obstajajo samo v sedanjem trenutku. Zato je osredotočanje nanje odličen način za biti v trenutku (za razliko od tuhtanja o preteklosti ali razglabljanja o prihodnosti). Ko smo zavestno prisotni, se lahko bolje odzivamo na to, kar se dejansko dogaja v »tukaj in zdaj«, lažje se pravilno (razumno) odločamo.
Poleg tega smo preko stika s sabo lahko v bolj pristnem stiku z drugim/i, kar naredi naše odnose kvalitetnejše.
Razpoloženje oziroma čustva, ki jih odkrijemo za določenimi telesnimi občutki, nam razkrijejo, kaj nam je resnično pomembno, kaj nam daje občutek varnosti ali ne-varnosti, kaj je za nas dobro ali slabo. Povejo nam, kdaj se je razumno umakniti iz neke situacije in kdaj privoliti vanjo. Zato je tako ključno, da jih znamo zaznati v vsakem trenutku, v mirnih in nemirnih situacijah.
Zakaj je pomembno, da zavestno občutimo, kaj se dogaja v telesu?
Ena najbolj zanimivih stvari glede občutkov (s tem mislimo na senzacije v telesu kot so npr. Hladno, toplo, mravljinčenje, migotanje, stiskanje, napetost idr.) je, da obstajajo samo v sedanjem trenutku. Zato je osredotočanje nanje odličen način za biti v trenutku (za razliko od tuhtanja o preteklosti ali razglabljanja o prihodnosti). Ko smo zavestno prisotni, se lahko bolje odzivamo na to, kar se dejansko dogaja v »tukaj in zdaj«, lažje se pravilno (razumno) odločamo.
Poleg tega smo preko stika s sabo lahko v bolj pristnem stiku z drugim/i, kar naredi naše odnose kvalitetnejše.
Razpoloženje oziroma čustva, ki jih odkrijemo za določenimi telesnimi občutki, nam razkrijejo, kaj nam je resnično pomembno, kaj nam daje občutek varnosti ali ne-varnosti, kaj je za nas dobro ali slabo. Povejo nam, kdaj se je razumno umakniti iz neke situacije in kdaj privoliti vanjo. Zato je tako ključno, da jih znamo zaznati v vsakem trenutku, v mirnih in nemirnih situacijah.
Zavestno osredotočanje v telo
Zavestno osredotočanje v telo
To zavestno osredotočenost v telo pa moramo vaditi kot mišice na fitnesu.
V ta namen uporabljamo nabor zelo učinkovitih tehnik, vzetih iz priznanih smeri in šol v telo usmerjene terapije in somatske prakse, kot so geštalt, hakomi, fokusiranje, čuječnost in tradicionalne vzhodnjaške prakse kot so joga, taoizem, tantra idr., vključujemo pa tudi nova dognanja nevroznanosti, utelešenega spoznavanja, medosebne nevrobiologije in polivagalne teorije.
Vsi ti pristopi nam omogočajo povsem novo razumevanje človeka: stran od osredotočenosti sodobne psihologije na refleksivni um, in osredotočanje na človeka kot integriran sistem – kompleksno, inteligentno celoto.
To zavestno osredotočenost v telo pa moramo vaditi kot mišice na fitnesu.
V ta namen uporabljamo nabor zelo učinkovitih tehnik, vzetih iz priznanih smeri in šol v telo usmerjene terapije in somatske prakse, kot so geštalt, hakomi, fokusiranje, čuječnost in tradicionalne vzhodnjaške prakse kot so joga, taoizem, tantra idr., vključujemo pa tudi nova dognanja nevroznanosti, utelešenega spoznavanja, medosebne nevrobiologije in polivagalne teorije.
Vsi ti pristopi nam omogočajo povsem novo razumevanje človeka: stran od osredotočenosti sodobne psihologije na refleksivni um, in osredotočanje na človeka kot integriran sistem – kompleksno, inteligentno celoto.
S somatskimi vajami se urimo in utelešamo bolj umirjen, rezilienten odziv telesa oziroma avtonomnega živčnega sistema v stresnih situacijah. To pomeni, da v za nas stresni interakciji z drugimi ne reagiramo kompulzivno, iz nezavedno naučene strategije našega živčnega sistema, ki je po navadi »boj ali beg«, v nekaterih primerih pa tudi »zamrznitev«, temveč iz zavestnega stika s svojim jedrom, s svojimi občutki in iz umirjenega stanja.
S somatskimi vajami se urimo in utelešamo bolj umirjen, rezilienten odziv telesa oziroma avtonomnega živčnega sistema v stresnih situacijah. To pomeni, da v za nas stresni interakciji z drugimi ne reagiramo kompulzivno, iz nezavedno naučene strategije našega živčnega sistema, ki je po navadi »boj ali beg«, v nekaterih primerih pa tudi »zamrznitev«, temveč iz zavestnega stika s svojim jedrom, s svojimi občutki in iz umirjenega stanja.